Petek trinajstega za drameljske cici planince ni bil niti najmanj nesrečen. Podali so se na drugi pohod v okviru akcije cici planinec. Izpred vrtca so se podali do zavetišča za živali Zonzani in od tam do bolnice Zime. Spremljal na je Drameljski markacist Štefan Jager.

SPOZNAVANJE MARKACIJE

Markacija je znak, ki označuje planinsko ali pohodniško pot. V Sloveniji se za označevanje planinskih poti uporablja markacija z belo piko, obdano z rdečim kolobarjem, imenovana po Alojzu Knafelcu (Knafelčeva markacija), za evropske pešpoti pa rumena pika, obdana z rdečim kolobarjem. Prva s Knafelčevo markacijo označena pot je bila pot na Triglav in sicer že leta 1871. Danes za označevanje posameznih poti, kot tudi za njihovo nadelavo, vzdrževanje in kažipote skrbijo posamezna planinska društva in njihovi člani, ki delujejo v Markacijskem odseku. Markacisti narišejo markacije na drevesa, večje skale ali druge primerne objekte, praviloma vedno na desni strani v smeri hoje..Alojz Knafelc je bil planinec in kartograf, ki je večino svojega prostega časa namenil označevanju planinskih poti. Prve poti je začel označevati v Zajzeri. Ko je leta 1906 prišel v Trst se je pridružil tamkajšnji podružnici SPD. Načrtno je obiskoval Zahodne Julijce in markiral marsikatero pot. Leta 1923 je na novo prepleskal Aljažev stolp. Takrat je bil na vrhu šestdesetič. Dobro je poznal tudi Fruško goro in bolgarske planine. Na občnem zboru, 4.marca 1922 je bil izvoljen v Osrednji odbor SPD in v njem ostal vse do svoje smrti. Posebno se je udejstvoval kot načelnik markacijskega odseka. Od leta 1928 pa je bil tudi gospodar koce pri Triglavskih jezerih, za katero je očetovsko skrbel. Nanj še danes spominja plošča na skali ob jezeru.

Drameljskim cici planincem pa je področje markiranje profesionalno predstavil dolgoletni markacist Štefan Jager. S seboj je prinesel tudi barve in čopič, da so otroci lahko v živo videli, kako in kam se rišejo markacije.

ZAVETIŠČE ZONZANI

Pot smo nadaljevali do zavetišča Zonzani v Jarmovcu. Obdajajo ga gozdovi in travniki, tako da niso preveč moteči za sovaščane, kajti naši stanovalci lahko naredijo kar precejšen hrup, ko jih zmede kakšna gozdna žival ali pa samo želijo pozornost.

Njihovi začetki segajo tja v leto 1991, ko se je del že obstoječega  poslovnega objekta preuredil v hotel za male živali. Miselnost ljudi o živalih in skrb zanje se je v letih nazaj kar precej izboljšala. Eden izmed dokazov je tudi razglasitev in sprejem Zakona o zaščiti živali. 

Glede na lokacijo kjer se nahajajo in obstoječega poslovnega objekta so se odločili, da lahko nudijo začasni dom tudi živalim, ki zaradi takšnih ali drugačnih vzrokov ostanejo brez svojih lastnikov. Živali, katere najdejo v zavetišču začasni dom, so nujno potrebne poleg osnovnih dobrin tudi veterinarske oskrbe. Zato so leta  2004 odprli tudi veterinarsko ambulanto. 

Poleg osnovnih prostorov, ki so jih preuredili v sprejemno pisarno, veterinarsko ambulanto, kuhinjo za pripravo hrane, skladišče hrane, kopalnico, izolatorij za muce in kužke imajo še 52 bivalnih prostorov za pse in 8 bivalnih prostorov za muce, v katere  lahko namestijo več muc skupaj.

Otroci so si zavetišče lahko ogledali, na bližnjem travniku pa so se lahko poigrali z štirimi prijaznimi mladički. Veselje in zadovoljstvo se je čutilo pri vseh….

BOLNICA ZIMA

Nič kaj utrujeni cici planinci so se podali proti zadnji etapi pohoda, Bolnici Zimi. Tam nas je že čakal Jože Marjan Mastnak, ki nam je bolnico tudi odklenil in veliko povedal o sami zgodovini in nastanku le-te.

Starši so prišli po otroke in naš drugi izlet se je kljub » nesrečnemu » datumu in slabi vremenski napovedi zaključil zelo lepo. Vsem sodelujočim se iskreno zahvaljujemo za čudovite oglede, veliko informacij in predvsem za čas,  ki so si ga vzeli in delili te lepe trenutke z nami.

Anita Debeljak Špes