KRIŽANI (znamenita gotska umetnina)

Krajnski rezbar (?)

Križani (iz Dramelj), okoli 1515 do 1520

lipov les; 176 x 210 x 30 cm

Narodna galerija, inv. št. NG P 69

©Narodna galerija, Ljubljana (foto: Bojan Salaj)

Kip je verjetno dolgo visel na prostem, najbrž na pokopališkem križu; prvotno je bil morda izdelan za krono oltarja. Plastika je zelo slabo ohranjena, leva stran obraza je močno poškodovana, manjka levi del glave zadaj in večji del nosu; prednji del obeh stopal je odbit. Les je nasplošno zelo črviv. Sledovi izvirne polihromacije so komaj zaznavni.

E. Cevc pripisuje kip domačemu, krajnskemu rezbarju (LJUBLJANA 1973). Vredno je omeniti, da delo, ne glede na zelo slabo ohranjenost, izrazito spominja na lik sv. Krištofa iz. ok. 1520 (Düsseldorf, Konstmuseum der Stadt) pripisanega t.i. Mojstru iz Ottobeurna (Michael Zeynsler?), ki se včlenja v memmingenski kiparski krog (gl. n. pr. M. BAXANDALL 1980, 55, sl. 29). Enak - le da pri drameljskem kipu poljudneje stiliziran - je obrazni tip z zelo poudarjenimi ličnicami, navzdol pobešenimi očmi, obliko ust, zelo podobno obliko nosu in enakim izrazom, enako pojmovani in zelo podobno oblikovani so kodri na glavi; identično je specifično oblikovanje nog, od stegen s stilizirano, kar grafično poudarjenimi mišicami, do značilnih "jabolkastih" kolen in poudarjeno polkrožnih meč. Tudi sistem izrazito vzporednih cevastih gub prta (katerega specifična naloga z neločljivim združevanjem v gube sicer otežuje tovrstne primerjave) ustreza pojmovanju draperije na omenjenem delu.

Pred seboj imamo verjetno delo osrednjeslovenskega mojstra, ki je oblikovno dokaj osamljen. Spričo zgoraj omenjenih oblikovnih sorodnosti z düsseldorfskim kipom ni izključeno da gre nemara za istorodno predlogo - ali celo za neposredno navezavo na delo kakega od mojstrov, ki so tako kot sam Mojster iz Ottobeurna delovali kot "najemniki" v okviru plodovite Striglove delavnice v Memmingenu, katere izdelki so pogosto potovali na jug. Sorodne oblikovne značilnosti in slogovni izvor kaže tudi kip sedečega sv. Petra kot papeža iz Radovljice (gl. kat. št. 108) ; po E. Cevcu naj bi bila oba kipa delo istega rezbarja (LJUBLJANA 1973 ) 

Besedilo je iz razstavnega kataloga Gotika v Sloveniji, Narodna galerija: Ljubljana 1995, kat. št. 107, str. 209)

P.S. Domneva se, da je bil omnejeni kip pri cerkvi Sv. Ilija v Dramljah. Kdaj je bil odnešen iz Dramelj nimamo podatkov.

SVETELŠKOVA DOMAČIJA (DOMAČIJA ŠE NI ODPRTA ZA JAVNOST)

Svetelškova domačija je ena najstarejših drameljskih domačij in izhaja najmanj iz 19 stoletja, natančnih podatkov žal ni. K kmetiji poleg hiše spadajo ogromno gospodarsko poslopje (marof), ter kozolec (toplar) in kašča ki pa sta žal porušena. Kmetija ki je konec 19. stoletja obsegala preko 70 ha zemljišča, je spadala med premožnejše za tiste čase. To potrjuje velikost objektov in zahtevni detajlih na njih.

Že več let poteka obnova obnova celotne domačije, tako da ta uradno še ni odprta za javnost. Obnova in restavratorstvo hiše sta pri koncu, precej dela pa lastnike in investitorje še čaka na gospodarskem poslopju.

Vsa dela potekajo pod strokovnim vodstvom Zavoda za spomeniško varstvo.

Med prenovo fasade je bilo pri "mali hiši" odkrito okno , ki so ga pri prejšnji obnovi zazidali. Med materialom ki so ga porabili za zazidavo okna so našli spolijo iz Žičke Kartuzije. V petih prostorih hiše so bile najdene starejše plasti beležev z vzorci in šablonami.Zelo redko se naleti na tako bogate poslikave, zato so se odločili za naknadno sondiranje in restavriranje. Pri tem je bila najdena bogata poslikava na stropu, ohranjene se stenske burdure in poslikave okenskih niš.

---

MEŽNARIJA PRI SV. URŠULI - DANES PLANINSKA POSTOJANKA

Nekdanjo mežnarijo pri sv.Uršuli so pred leti temeljito obnovili drameljski planinci s pomočjo krajanov in imajo sedaj v njej planinsko postojanko. Starost mežnarije je ocenjena na 200 let, drugih podatkov o njej pa  žal ni.

---

MASTNAKOVA ZIDANICA

Mastnakova zidanica ima podobno starost kot nekdanja mežnarija. Zgornji del je bil prvotno lesen,v enakem stilu kot mežnarija, edino v sredini kjer je bila nekoč črna kuhinja pa pozidan. Po vojni so leseni del odstranili in ga  pozidali.
Posebnost te zidanice so številni prostori v pritličju.  Iz stranskega vhoda  pridemo v glavno klet, nato sledi hodnik ki vodi v manjšo shrambo kjer je bila nekoč črna kuhinja. Zanimivo je, da v tem prostoru ni okna saj je severna stena v celoti pod zemljo. Med vojno so imeli v tem prostoru skrivališče. Nasproti te shrambe je še en manjši prostor, prav tako brez oken. Naravnost od kleti je večja soba v kateri se nahaja  manjša krušna peč. Ob zidanici so imeli nekoč hlev, v času velikih del v vinogradu, sploh pa ob trgatvah so imeli tamkaj vole. Nad hlevom je bil prostor za krmo.
Kako je nekoč izgledal zgornji leseni del, ni veliko znano. Vse skupaj naj bi bilo večje kot je danes, ob strani so bile velike "prešnice" v notranjosti pa verjetno sobe. Mastnakova zidanica je bila pred stoletjem uradni vinotoč. Za praznik sv.Uršule je tu nekoč po več dni potekalo pravo ljudsko rajanje.

---

PARTIZANSKA BOLNIŠNICA "ZIMA"

V nižini, v t.i. drameljski šohti, v jarku ki ga domačini imenujejo tudi »zlaka«,  je bila poleti leta 1944 zgrajena partizanska bolnišnica »Zima«, ki so jo po naročilu štaba 14. divizije zgradili drameljski aktivisti . Tu je bilo dovolj vode in možnost zakrivanja sledov. Takoj po dokončanju so sprejeli prve ranjence, v času delovanja so jih zdravili 45, od katerih so trije umrli. Pokopali so jih v bližini in jih po vojni prekopali.  V bližini so postavili še bunker za hrano, za evakuacijo ranjencev pa še en bunker v Marija Dobju.  Leta 1945 je bila bolnišnica izdana, ranjence so še pravočasno premestili, tako da so Nemci našli le prazen bunker.  

Zdravnik je bil dr. Gabrijel Hruševar – Drago organizator in upravnik partizanskih bolnišnic na drameljsko-konjiškem sektorju, imenovanem "Zima". Drago je bil poznan kot kot neizmerno požrtvovalen in predan svojemu delu. Ob nenehni nevarnosti in  s skromnimi materialnimi sredstvi ki jih je premogla partizanska saniteta je pomagal partizanskim ranjencem in bolnikom s širšega drameljskega območja.

Leta 1958 je bila bolnica delno obnovljena in odprta za javnost.

---

CERKEV SV.ILIJA (304m)

Ta cerkvica je bila zgrajena v dveh časovnih obdobjih. Konec 14. stoletja so zgradili prezbiterij in zvonik, ki je bil več kot pol manjši od današnjega. To cerkev, ki je služila za kakih 50 ljudi, so dali zgraditi kartuzijani, ki so bili takrat lastniki tukajšnjih zemljišč. Ker se je število ljudi hitro večalo, so jo dograjevali. Sedanjo podobo je dobila šele leta 1724.

Zaradi kuge ki je močno pustošila po teh krajih, je bila cerkev dolgo povsem pozabljena. V 17. stoletju jo je odkril nek lovec ki je sledil srno, katera se je skrila v cerkev. Območje okoli cerkve in tudi drugod je bilo v tistih časih zaraslo z gozdovi.

Sv. Ilij je bila prva farna cerkev v Dramljah, tikoma ob njej je bilo leseno župnišče ki je lata 1823 pogorelo. Okoli cerkve je bilo tudi pokopališče, ki so ga uporabljali do začetka 19. stoletja. Ob ukinitvi so kosti rajnih prekopali in jih preložili v veliko betonirano kostnico, ki se nahaja za križem.

---

CERKEV SV. URŠULE (464 m)

Ta cerkev je najbolj znana daleč naokrog. Obstajala naj bi že pred letom 1661, zgrajena je v renesančnem slogu. O njeni gradnji kroži več pripovedk.Posestnik iz Straže naj bi našel pismo da naj bogu in sv.Uršuli v čast pozida cerkev. Če tega ne bo storil se mu bo zgodila nesreča. Tako je tudi bilo, podobno pismo je kasneje našel posestnik iz Gradišča. Tudi on ni izpolnil obljube in je končal nesrečno. Tretji pa je ubogal ta glas in je kasneje skrbel za cerkev ter bil rešen vseh nesreč.
Legenda pripoveduje da je bila cerkev zgrajena iz kamenja, ki so ga dobili iz opuščenega gradu pri Gradišču.Ljudje naj bi si podajali kamenje iz roke v roko, veriga pa naj bi segala od opuščenega gradu do Uršule.
Iz sv.Uršule se vidi kar 39 okoliških cerkva, tri med njimi so že na Hrvaškem. V cerkvi so naslikani tudi vsi zavetniki teh cerkva. Sv. Uršula je bila dolgo romarska cerkev, po umoru neveste Marjete Vodušek v Šentilju leta 1874, pa jo je tedanji župnik g. Pirš  ukinil. Kasneje ko se je dogodek nekoliko pozabil pa so jo spet vzpostavili.

---

ŽUPNIJSKA CERKEV SV. MARIJE MAGDALENE (327m)

V prafari Ponikva se Dramlje omenjajo kot Durrenberg že leta 1451. Cerkev ni omenjena, kljub temu pa naj bi stala že v 15. stoletju. Dograjena je bila leta 1754. Zvonik se je leta 1809 prevrnil in ob tem porušil bližnjo kaplanijo. Leta 1811 so postavili novega, prvotno okroglo streho zvonika pa so leta 1878 predelali v piramidastega. Do leta 1878 je bilo okoli cerkve obzidje in znotraj nje pokopališče. Kapelo in zakristijo so prizidali okoli leta 1920. V župnijsko cerkev so jo povzdignili leta 1762.

---

CERKEV SV. MARIJE VNEBOVZETE (317m)

Zgrajena naj bi bila leta1639, kmalu zatem ko je bila pozidana je izbruhnil požar. Še kasnje je pogorela še enkrat, leta 1888 je pogorel še sam zvonik, ko je udarila vanj strela.

V župnijski kroniki je zapisana anekdoto o začetku gradnje dobenske cerkve. Nek pastirček je iskal izgubljeno ovco in jo našel v gostem srebotju. Pri njej se je nahajala slika Matere božje, zato so na tistem mestu sezidali kapelo. Najprej so nameravali pozidati cerkev, pa je bilo menda tako gosto grmovje da je bilo nemogoče. Ko pa je vaščan Gaber tam mimo peljal na njivo voz gnoja, je pred njim mimo švignila kot žrd debela kača. Takrat si je zaobljubil da bodo zgradili cerkev. Ker se je med gradnjo cerkve razširila kuga, je niso mogli takoj dokončati.

V monštranci naj bi se nahajal les križa na katerega je bil pribit Jezus Kristus, o tem priča originalen dokument iz leta 1767.

---

KRIŽI, KAPELE IN KUŽNA ZNAMENJA

Kapela ob poti na Sv.Uršulo                                                              Kužno znamenje v Svetelki

Po celotni skupnosti je okrog 30 kapel in 30 križev. Na kugo, ki je tod pustošila v 16. stoletju, spominjata kužni znamenji v Marija Dobju in Svetelki. Večina teh objektov je lepo vzdrževanih.